Avtor prispevka: RSR
Škoda Octavia je osvojila Slovenijo že pred leti. Vsakodnevno jo srečujemo prav povsod. Od tiste najstarejše, ki jo (žal) še vedno uporablja slovenska policija, pa vse do najnovejše, tretje generacije, ki zdaj že vseeno ni več tako nova. Kje je Škodin recept za tako množično prodajo? Mislim, da gre tukaj za mešanico oblike, cenovne dostopnosti, zaupanje v izdelek in celotna všečnost produkta. Octavia sicer ni poceni, je pa cenejša od večine konkurence, predvsem pa dobimo Volkswagnovo zaledje, kar je večini zelo pomembno. Sploh Evropejci se radi držimo svojih znamk, bolj spevnih pa še toliko bolj. Zato Škoda povsem suvereno nastopa na zahtevnem evropskem trgu z bolj ali manj vsem, kar povprečni kupec zahteva. Pa je tako tudi pri testni Octavii?
Testni primerek je bil osnovno opremljen. Zanimivo je, da isti model lovi dva popolnoma različna segmenta kupcev. Osnovni stavi predvsem na starejše in nezahtevne kupce, ki jim je novodobna elektronika bolj kot ne v napoto in tiste, ki potrebujejo relativno poceni avtomobil z veliko prostora. Bolje opremljeni pa se lahko spogleduje že s poslovnim razredom. Z drugačnimi platišči, lučmi, kromiranimi detajli, skoraj povsem drugačno notranjostjo in s še nekaj lepotnimi popravki, na koncu že na pogled Octavia deluje kot povsem drug avtomobil.
Kljub temu, da je Octavia na trgu že nekaj let, se mi kljub temu zdi nedopustno to, da med serijsko opremo ni sodobnih asistenčnih sistemov, ki so danes že dovolj preverjeni za množično uporabo. Mogoče bo to prinesla kakšna prenova, ampak za tak dodatek avto ne potrebuje prenove. Mislim, da bi moralo imeti vsako novo vozilo serijsko vsaj zaviranje v sili. Morda se število prometnih nesreč ne bi zmanjšalo, bi pa se zagotovo zmanjšalo število nesreč s težjimi poškodbami. Evropska unija je pred časom predpisala vsem proizvajalcem, da morajo vsa nova vozila imeti senzor za nadzor tlaka v pnevmatikah, saj naj bi zaradi premalo napolnjenih pnevmatik skupaj s porabo narasel tudi izpust CO2. Morda bi zadeva v praksi dobro funkcionirala, vendar samo v primeru, če bi nam potovalni računalnik ponudil vpogled v količino tlaka za posamezno kolo, tako pa nas samo obvesti, da je ena od pnevmatik premalo napolnjena. Tudi to se zgodi šele, ko eno kolo drastično odstopa od drugih. Zato sem mnenja, da bi svojo energijo namesto navideznega reševanja okolja usmerili v večjo aktivno varnost.
PREGLED
V tem primeru je bil testni avtomobil najcenejša varianta in se bom v tokratnem testu tudi posvetil njenim ciljnim kupcem. Ima več kot dovolj prostora za skoraj vse potrebe. Dovolj ga je v prvi in v drugi vrsti, prtljažnik pa je s 590 litri verjetno že prevelik za večino. V prtljažniku sem pogrešal karkoli, s čimer bi lahko pritrdil vrečko, škatlo ali kaj podobnega. Razen dveh izjemno majhnih kaveljčkov, za katera nisem čisto siguren, če imata funkcijo držanja vrečk, drugega nisem našel. Zato en ogromen minus prtljažniku, ker se bo v njem zagotovo vse premetavalo kot v pralnem stroju. Ima sicer dvojno dno, ampak je namenjeno drugim predmetom.
VOŽNJA
Vožnja je povprečna. Ali pa relativno dolgočasno počutje v kabini poskrbi za zelo povprečno vožnjo. Tudi motor je osnovni 1,2-litrski turbo s 63 kilovati, kar že na papirju ne prinaša razburljive vožnje. Vendar, roko na srce, marsikdo od takega vozila več niti ne bo pričakoval. Za vsakodnevno vožnjo v službo in nazaj je povsem spodoben, če gre verjeti potovalnemu računalniku, porabi med 5 in 6 litri na 100 kilometrov, kar je za velikost avtomobila in bencinski motor dobro in marsikomu bi povsem ustrezal v tej kombinaciji. 5-stopenjski ročni menjalnik je sicer že davno pozabljen med dinozavri, vendar so prestavna razmerja dobro preračunana za tip ciljnih kupcev tega motorja, zato ga še lahko odkljukamo. Opazil pa sem, da prestavlja mnogo bolj tekoče in gladko kot v Fabii, zato mu lahko pogojno pogledamo skozi prste. Podvozje je zelo podobno nastavljeno kot pri Fabii, je pa precej bolj suvereno na ovinkih zaradi manjšega podkrmiljenja, zato tukaj en plus.
NOTRANJOST
Osnova je točka, kjer se vse začne. Osnova pri Octavii pomeni klima, radio, električno nastavljiva stekla spredaj, 7 zračnih blazin, vhoda USB in AUX, po višini nastavljiv sedež ter nastavljiv volan po višini in globini. Več ali manj vse, kar nujno potrebujemo pri vožnji, ampak v taki kombinaciji vozilo deluje še kar nedopadljivo. Sedeži so zelo povprečni, najmanj kar bi si želel za dobrih 16 tisočakov so še kontrolne tipke na volanu za upravljanje radia in potovalnega računalnika, ter stropno luč za drugo vrsto. Pomikanje po potovalnem računalniku je vse prej kot intuitivno, saj so gumbi nameščeni na skrajni rob ročke za brisalce in dokler se ne navadimo, bomo verjetno večkrat obrisali stekla, kot si bomo želeli. Enaka zgodba je pri tempomatu (testna Octavia ga sicer ni imela), ki je nameščen na isti način na drugi strani, kjer lahko po pomoti vklapljamo vse možne luči. Mnogo bolj mi je všeč Toyotin sistem, ki ima dodatno ročko samo za tempomat in je tudi sicer mnogo bolj enostaven za uporabo.
Vseeno mislim, da se bo večina odločila za nekoliko dražji paket. Tudi turobne barve ne naredijo vozila prav nič privlačnega, čeprav so materiali kakovostni. Če lahko Fabia v vseh izvedenkah samo sanja o mehkejši plastiki na armaturi, o tapiciranih prevlekah tako v vratih kot predalu pred sovoznikom, ima to Octavia serijsko. Vsi notranji detajli, ki so v bogatejših paketih opreme kromirani so tukaj črni, kar nam predstavlja cenenost in monotonost okolja.
Kot pri vseh Škodah, je tudi tukaj zelo malo zvočne izolacije. Slišimo grgranje motorja in pihanje turbine, slišimo cesto pod sabo in slišimo vsak avto, ki nas prehiti. To je ceha, ki jo bomo nosili na ramenih celotno lastništvo vozila, ampak nekako je treba upravičiti dražje znamke v hiši.
ZAKLJUČEK
Kot sem že omenil, bi ga priporočil le nezahtevnim, ki jih vsi dodatki med vožnjo dejansko motijo. Vsem ostalim pa bi priporočil bolje opremljene. Pa ne polno opremljene Laurin & Klement, ker je za spoznanje predraga. Sicer bi nas razvajala z biksenonskimi žarometi, izbiro voznega profila, ogrevanimi sedeži, osvetljenimi vratnimi kljukami in še kupom opreme, ampak v tem primeru že poseže v teritorij zelo dobro opremljenega paradnega konja Superba. Zato priporočam, da se pri nakupu Octavie odločite za srednji paket opreme Family v kombinaciji z bencinskim motorjem 1.4 TSI z okroglimi 150 konjskimi močmi, cena pa bo z eno izmed doplačljivih barv le malenkost presegla 20 tisočakov. To je povsem primerna cena za tako vozilo. Večina Slovencev se bo odločila tudi za 600 eurov dražjo karavansko izvedenko zaradi praktičnosti, čeprav tudi limuzina z dvajsetimi litri manj bistveno ne zaostaja.
autopuzzle 
Komentiraj